Za peke bi lahko rekli, da si kruh služijo dobesedno s kruhom. Začetki peke kruha za prodajo in s tem pekarske obrti na Slovenskem segajo v srednji vek. Najstarejši zapis je iz Pirana s konca 13. stoletja, prvi znani ljubljanski pek je omenjen leta 1328. Obrt se je najprej uveljavila v mestih, na podeželju so kruh gospodinje še vedno pekle doma. Peki so bili zaradi suma goljufije pod stalnim mestnim nadzorom. Cene in velikost oziroma teža kruha so bile uradno določene. Peke, ki so jih zalotili pri goljufiji, so kaznovali. Ohranilo se je pričevanje, da so v srednjem veku nepoštene ljubljanske peke za kazen namakali v Ljubljanico.
Vajenci in pomočniki so se pekarskih veščin učili pri izkušenih mojstrih, tudi na:
-Dunaju,
-v Gradcu in
-Trstu.
Leta 1875 je bilo na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem registriranih 1639 pekov. V tem času so za posamezne faze dela začeli uporabljati stroje in naprave za:
-mesenje,
-deljenje in
-oblikovanje testa,
nameščali so velike parne peči.
Po drugi svetovni vojni so se spremembe kazale tudi na področju pekarstva. Zasebne pekarne so skoraj popolnoma zamrle. Pekarska dejavnost je bila zaupana pekarnam v družbeni lasti, ki so po letu 1961 začele preraščati v večje ali manjše industrijske obrate. Za obdobje 70. let sta značilni dve, lahko rečemo, nasprotujoči si dejstvi. Kruh je postal del vsakdanjih prehrambenih navad in njegova poraba je strmo naraščala. Na drugi strani pa je državna politika nizkih cen moke in kruha vplivala na zmanjšanje kvalitete in osiromašenje ponudbe izdelkov.
Vir: https://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-iz-peci-se-kadi-in-po-kruhu-disi.html
