Domača in redna obrt za obdelavo naravnega ali umetnega kamna. Najbolj znano središče kamnoseštva je bilo širše območje Krasa , na Gorenjskem v dolini Peračice, kjer so kopali zeleni tuf in oblikovali portale in druge kamnoseške izdelke. V drugi polovici 19. stoletja je delovalo več kakovostnih kamnoseških delavnic (npr. Vodnik, Toman, Kunovar v Ljubljani), v prvi polovici 20. stoletja je raven slovenskega kamnoseštva dvignil zlasti arhitekt Jožef Plečnik, ki je sodeloval z Vodnikovo delavnico v Ljubljani. Po 1945 letu se je razvila kamnoseška industrija. Po velikem osipu zanimanja za kamnoseštvo, se ta dejavnost spet oživlja in dobiva svojo ekonomsko upravičenost s številnimi naročili za izdelavo stavbnih členov, restavriranju stavbne dediščine in izdelovanjem okrasnih in uporabnih predmetov.
