Zastaranje obveznosti začne praviloma teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Denimo, če je rok za plačilo osem dni po prejemu računa, začne zastaranje obveznosti teči deveti dan po njegovem prejemu. Vendarle pa omenjen primer ni precedens, ki bi veljal absolutno. Zato je treba biti pozoren tudi na obstoj morebitnih izjem. Mednje recimo spadajo odškodninske terjatve, občasne terjatve in posamezne terjatve pri zavarovalnih pogodbah.

Kdaj nastopi zastaranje obveznosti?

Zastaranje obveznosti načeloma nastopi, ko poteče zadnji dan roka. Roki so povečini določeni v letih, izjemoma v mesecih. Po analogiji veljajo splošna pravila o računanju časa tudi za zastaralne roke. Kar pomeni, da se rok, določen v letih, končna tistega dne, ki se ujema z dnem, od katerega začne teči. Enako velja za roke, ki so določeni v mesecih. A vendar s to posebnostjo, da se v primeru, kadar določenega dne v mesecu, ko se izteče rok, ni, rok končna zadnji dan tega meseca.

Splošni rok za zastaranje obveznosti je sicer 5 let. Ta velja za tiste obveznosti, za katere ni določene poseben zastaralni rok bodisi v Obligacijskem zakoniku ali v katerem drugem pravnem aktu.

Odškodninske terjatve


Za zastaranje obveznosti okoli odškodninskih terjatev so določeni subjektivni in objektivni roku. Prvi znaša tri leta in začne teči takrat, ko oškodovanec ve za škodo in njenega povzročitelja. Drugi pa traja pet let in začne teči, odkar je nastala škoda. Navedena roka veljata samo za odškodninske terjatve za neposlovno škodo.

Pri zastaranju obveznosti okoli preživljanja nor. velja triletni rok. Ta začne teči za vsako občasno terjatev posebej, in sicer od njene dospelosti. Pri čemer je nujno poudariti, da lahko zastarajo samo posamezne občasne terjatve, nikakor pa ne pravica do preživljanja.

Zastaranje obveznosti se lahko tudi pretrga

Zastaranje obveznosti se lahko med upnikom in dolžnikom tudi pretrga. Takšne posledice se pripisuje dolžnikovi pripoznavi dolga. Ta je lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Recimo z dolžnikovim plačilom na upnikov račun, predlogom za obročno odplačilo ali z dogovorom o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti. Ravno tako se zastaranje obveznosti pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem. Denimo s priglasitvijo terjatev v kakšnem drugem postopku pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Pri čemer je pogoj ta, da mora biti tožba vložena še preden je terjatev zastarala.

Ugovor zoper zastaranje obveznosti

Zoper zastaranje obveznosti je možno tudi ugovarjati. Kar zahteva aktivno ravnanje dolžnika, saj se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti. To pomeni, da sodišče upošteva zastaranje le, če se dolžnik nanj sklicuje. Pri čemer mora biti ugovarjanje izraženo jasno in nedvoumno. Hkrati pa izkazano takoj, ko je dolžniku dana možnost izreka (npr. v ugovoru proti sklepu o izvršbi).

VIR:DATA

VIR: https://data.si/blog/zastaranje-obveznosti/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja