09.03.2020

Naša prijateljica iz Indije prosi za pomoč…

Dragi naši Prijatelji,

tudi letos bom zelo vesela, če mi pomagate z iskanjem novih botrov. V priponki, vam pošiljam kratek opis naše “zgodbe”, ki vam bo mogoče v pomoč, ko delite mojo prošnjo v svojem krogu prijateljev in sodelavcev. Seveda pa verjamem, da bo vaša beseda zaupanja podala tisto piko na i, ki jo včasih človeško srce potrebuje, da odpre srce in daruje.

Iskrena hvala in prisrčen pozdrav iz našega Pialija,

Osnovno šolo Piali Ashar Alo sva z možem ustanovila v letu 2008. Sprva sva lahko sprejela le nekaj otrok, saj sva imela na voljo samo lastne prihranke. Sama sem prišla v Indijo, v Kolkato, kot prostovoljka leta 2006. Takrat sem spoznala tudi svojega sedanjega moža, Anupa. Nastanek in razvoj šole so izpolnjene sanje za naju oba – od skromnih začetkov s komaj desetimi učenci se sedaj v naših razredih uči več kot 150 bistrih, ustvarjalnih in posebnih deklic, za katere lahko s ponosom rečeva, da so naše učenke.

Zgodba Piali Ashar Ala je iskrena in prihaja iz srca. Anup je bil kot otrok tudi sam sponzoriran – rojen je bil v revni družini, očetu kmetu in materi gospodinji. Oba sta trdo delala, da sta lahko pomagala svojim otrokom. Ko je oče zbolel za tuberkulozo, je bila družina prisiljena zemljo prodati. Starša sta bila zelo hvaležna, da je Anup dobil priložnost oditi v internat, saj doma ni bilo več dovolj hrane za vse otroke. Čeprav so bile razmere tudi v internatu zelo težke, je bil Anup marljiv tako v šoli kot pri iskanju priložnostnih del.Tako je lahko še kot dijak domov pošiljal nekaj denarja. Ko je dobil svojo prvo zaposlitev kot pismonoša, je pomagal svojima mlajšima bratu in sestri, da sta dosegla višjo izobrazbo.

Anupu je dolga leta pomagala in bila njegova botra gospa iz Nemčije. Iz hvaležnosti si je Anup vedno želel, da bi tudi on sam lahko pomagal drugim, še posebej otrokom, ki nimajo možnosti, da bi se učili, brali, pisali, računali, uporabljali računalnik, risali, plesali, peli… kot drugi otroci.

Moja zgodba je manj barvita, saj sem se rodila v deželi, kjer je vsega dovolj. Obiskovanje šole in dnevni obroki so bili vedno samoumevni; tudi pitna voda in vsaj občasne počitnice na morju. Kot dijakinja in študentka psihologije sem veliko delala prostovoljno in tako pomagala v Sloveniji. Vendar mi je življenje namenilo drugačno pot in me poslalo daleč, v vseh pomenih te besede. Za delo v Afriki sem se nekaj mesecev usposabljala v Angliji, po delu v Botswani pa me je pot peljala še naprej, v Indijo.

Šolo sva z Anupom ustanovila tako, da sva sprva dobesedno iskala otroke, ki so ostajali doma, se igrali na vaških dvoriščih ali opravljali gospodinjska dela. Danes nas vaška skupnost že dobro pozna in starši pogosto sami prihajajo, da bi v šolo vpisali svoje otroke. Prvi prostori so bili najeti, zelo preprosti, majhni, pokriti z azbestno streho. Jedilnice ni bilo, za vse otroke smo imeli le eno stranišče. Po dveh letih smo se lahko preselili v primernejše prostore, ampak prostorska stiska je ostajala, tudi prostora za igro ni bilo. Tako je ostajala želja, da zgradimo lastno šolo, prostorno in barvito, kakršnobi si otroci tudi zaslužili. Na pomoč nam je sprva priskočila tedanja poslanka v Evropskem parlamentu dr. Romana Jordan, ki je skupaj s slovenskimi šolami in vrtci ter v sodelovanju s Humanitarnim društvom Luč Upanja organizirala akcijo Ohranimo Slovenijo,pomagajmo Indiji. Z izkupičkom teh akcij smo lahko kupili parcelo. V sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani je takrat še absolvent Žiga Rošer narisal načrt za našo novo šolsko stavbo (za ta projekt je kasnje prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado). Nemska organizacija CED pa je bila tista, ki je projekt nove šole sponzorirala. Ves čas so nam stali ob strani tudi naši številni botri in prijatelji. S skupnimi močmi nam je torej uspelo in 28. februarja 2014 smo v Pialiju praznovali odprtje naše nove šole. Letos smo praznovali enajsto leto nasega delovanja.

Piali Ashar Alo je prostor, kjer se učimo, delimo, rastemo, se igramo in delamo skupaj. Učimo se, da se sanje lahko izpolnijo, da trdo delo in vztrajnost prineseta rezultate, da ima vsak pravico obiskovati šolo, da so naše odločitve vsaj delno odvisne od naših odločitev – da so spremembe mogoče.

Zahvalo dolgujemo našim čudovitim in predanim učiteljicam. Zahvalo dolgujemo vaški skupnosti za zaupanje, kljub občasnim nesporazumom. Zahvalo dolgujemo tudi številnim posameznikom in družinam, ki jih nismo nikoli srečali, pa nam vendarle pišejo in nam pomagajo, vsak po svojih močeh. Posebna zahvala gre Humanitarnemu društvu Luč Upanja, ki nas podpira že od vsega začetka. In seveda nemški organizaciji CED, ki v različnih projektih pomaga skorajda 500.000 ljudem po vsem svetu.

Več informacij o nas je zapisano na naši internetni strani www.pialiasharalo.org.

Ce bi želeli postati del naše zgodbe, vas bomo sprejeli s hvaležnostjo in odprtimi rokami.

Hvala!

Mojca in Anup Gayen, www.pialiasharalo.org

Email: mojca.gayen@gmail.com, pialiasharalo.info@gmail.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja