Obrtno obdelovanje kovin, zlasti železa in jekla, v toplem ali hladnem stanju z različnimi tehnološkimi postopki. Na podeželju je kovaštvo poznano od 10. stoletja, v mestih pa po 12.stoletju. Prvotno je kovaštvo povezovalo obrtne zvrsti, ki so se sčasoma osamosvojile: žebljarstvo, orodno kovaštvo, puškarstvo, tudi ključarničarstvo, stavbno in vozno kovaštvo. Slednje je bilo tesno povezano s kolarstvom. Do srede 19. stoletja je poznano fužinsko žebljarstvo:
-Kropa,
-kamna Gorica,
-Železniki,
-Mežica,
-Črna na Koroškem,
ki je postopoma propadlo do konca 19. stol. Na podeželju se je ohranilo predvsem podkovsko, vozovno in orodno kovaštvo.
Posebna zvrst je tako imenovano umetnostno kovaštvo. Gre za unikatno ali maloserijsko kovanje in oblikovanje izdelkov iz železa, manj bakra in medenine. V preteklosti je bilo stranska dejavnost nadarjenih kovačev in ključavničarjev. Umetnostno kovaštvo se je specializiralo v 20. stol. v Kropi in je bilo povezano z ustvarjalnostjo arhitektov in oblikovalcev (J. Plečnik, B. Kobe, I. Špinčič …). Med kovači iz Krope je bilo posebej ustvarjalno in izvirno delo mojstra J. Bertonclja. Dediščino umetnostnega kovaštva v kropi nadaljuje podjetje Uko, ki pripravlja vsako leto tudi kovaške likovne kolonije.
