Pomen gozdov in lesa se je v Sloveniji povečal v 14. in 15. stoletju, ko so v naših krajih nastale številne fužine. Za njihovo obratovanje so bile potrebne velike količine lesa. Prve žagarske obrate so pri nas začeli odpirati v 14. oziroma v začetku 15. stoletja. Obstajali so trije tipi žag na vodni pogon :
-augsburški,
-venecijanski,
-firenški.
Na Slovenskem so do 15. stoletja vodno energijo izrabljali večinoma le mlini, redke fužine in kakšna kovačija. Prvo žago augsburškega tipa je leta 1403 v Sloveniji zgradil šentpavelski benediktinski samostan v današnji Podvelki na Koroškem. Ta žaga je v 15. stoletju veljala kot vzorec drugim graditeljem žag. Letnica 1403 pomeni začetek graditve žag na vodni pogon in s tem tudi začetek slovenskega žagarstva. V začetku 15. stoletja je bilo žagarstvo poleg mlinarstva in železarstva tretja najpomembnejša industrijska panoga v slovenskem gospodarstvu.
Leta 1480 je Leonardo da Vinci neposredno povezal pogonski mehanizem z žagalnim z ročico in ojnico ter tako rešil več kot dvesto petdeset let star problem graditeljev žag. Novi tip žage se je imenoval »firenčanka«. Bil je tako dodelan, da je kmalu osvojil ves svet, ne da bi bilo treba kar koli dopolnjevati ali menjavati. Principi, po katerih je bil zasnovan, se upoštevajo še zdaj pri izdelavi najsodobnejših polnojarmenikov. V Sloveniji je postavil prvo firenčanko Urban Zigaine v Šturjah pri Ajdovščini, in sicer domnevno leta 1486.
V zadnjih petnajstih letih 15. stoletja so v Sloveniji zgradili 30 žag augsburškega tipa. V Sloveniji smo imeli v 15. stoletju vse tri tipe žag. Prvo žago smo dobili po stotih letih, odkar se je pojavila v Evropi, novi tip – firenčanko pa že po desetih letih po izumu. To govori o hitrem in učinkovitem tehnološkem napredku v Sloveniji v 15. stoletju. Za naslednje obdobje razvoja žagarstva, ki se je začelo po letu 1850, so značilni:
– graditev železnic,
– odveza zemljiških bremen in
-odkup gozdnih služnosti, ko so kar tri četrtine gozdnih površin prešle v last kmetov,
– razvoj strojne industrije.
Kmetije oziroma lastniki gozdov so lahko gradili majhne žagarske obrate, opremljene z venecijankami, in tako prodajali obdelan les. Po drugi strani so začeli veleposestniki pri večjih vodotokih graditi večje žagarske obrate, opremljene s polnojarmeniki, ki so jih gnale vodne turbine, drugače pa parni stroji. Zaradi izredno povečanih kapacitet so za postavitev takšnih obratov morali poiskati lokacije z mnogo večjim surovinskim zaledjem.
Naslednje obdobje razvoja žagarstva na Slovenskem je čas med svetovnima vojnama (od leta 1919 do leta 1941). Za to obdobje so značilne:
-sprememba trga žaganega lesa,
-spremenjena struktura lastništva gozdov,
-velika gospodarska kriza leta 1929.
Notranji trg lesa v Jugoslaviji je bil popolnoma drugačen kakor v Avstro-Ogrski. Takoj po končani svetovni vojni je neznansko veliko lesa bilo porabljenega, precej pa so ga tudi izvažali. To je zahtevalo čedalje več žagarskih obratov. Zaradi razraščanja števila obratov se je gozdarska proizvodnja krčila, saj so pred tem v gozdu izdelovali cepani in tesani les ročno, pozneje pa so to delo opravili žagarji tehnično popolneje in racionalneje. Vendar žagarji svojih zmogljivosti niso uskladili s surovinsko bazo, temveč so zelo presegli surovinske zmožnosti. V Sloveniji je bilo tako leta 1930 okrog 2.800 žagarskih obratov, od tega 316 industrijskih in 2.450 venecijanskih, ki so žagali storitveno. V tem obdobju se je število žagarskih obratov povečalo za 500, surovinska baza pa je zadoščala le za 40 % zmogljivosti žagarskih obratov. Žagarska industrija se je tako znašla v nezavidljivem položaju, ki ga je povzročila gospodarska kriza. Med gospodarsko krizo se je cena žaganega lesa skoraj čez noč znižala na polovico. Posledice znižanja cen so se pokazale v tem, da:
-je več žagarskih obratov šlo v stečaj,
-so zaprli obrate, ki so bili sredi gozdov zaradi spremenjenih možnosti za transport,
-so obrati, ki so imeli dobro surovinsko zaledje, začeli predelovati les v svojih predelovalnih obratih.
Od leta 1930 do 1940 se je število žagarskih obratov zopet zmanjšalo z 2.800 na 2.313, med drugo svetovno vojno pa še za nadaljnjih 284. Tako se je zmogljivost žagarskih obratov zmanjšala za okoli 30 %. V obdobju v letih po drugi svetovni vojni je bila leta 1946 z Zakonom o nacionalizaciji podržavljena vsa industrija, tudi žagarska.
Povsem druge možnosti so po drugi svetovni vojni imele zasebne obrtniške žage venecijanke. V prvem povojnem obdobju so obratovale z vso močjo, pozneje pa so jim pravico do proizvodnje in prometa z lesom omejevali. Ko je bilo takih žag že zelo malo, so jih upravljale kmetijske zadruge. V dobi tako imenovanega gospodarskega liberalizma se je število znova usposobljenih zasebnih venecijank povečalo. Obratovalo je tudi nekaj privatnih obratov, ki so imeli montirane stare in iz industrije izločene polnojarmenike. Hiter razvoj lesnopredelovalne industrije je povzročil, da je le-ta uporabila celoten obseg proizvodnje žagarskih obratov. Tako so ti kmalu postali del finalne proizvodnje ali del drugih dejavnosti (gradbeništva, rudarstva in druge industrije). Tak razvoj je zahteval čisto namensko razžagovanje hlodovine, tako da je trgovina z žaganim lesom skorajda povsem zamrla. Na nekaterih področjih porabe je primanjkovalo potrebnega materiala, zato se je začela razvijati množica obrtnih ali pa celo nelegalnih obratov, ki so zalagali z lesom slovenski trg in velik del tedanjega jugoslovanskega trga, surovino pa so jemali iz lastnega gozda. V teh obratih so po ocenah letno proizvedli približno 10 % vse hlodovine, vendar je ta podatek zaradi delovanja nelegalnih obratov le približen. Vse to je bilo povezano z vse večjo individualno graditvijo stanovanj, saj industrijska proizvodnja ni mogla zadostiti tovrstnim potrebam po žaganem lesu. V šestdesetih in sedemdesetih letih se je žagarska industrija mehanizirala in kljub zmanjševanju števila obratov povečevala svoje zmogljivosti. Celoten razvojni ciklus koncentracije in posodabljanja žagarske proizvodnje po drugi svetovni vojni se je končal v sedemdesetih letih. Leta 1984 je bilo na Slovenskem 70 družbenih podjetij z žagarsko proizvodnjo, 88 žagarskih obratov in 198 obrtniških žagarskih obratov.
Po ocenah so imeli še lastniki gozdov sami več kot 4.000 lastnih žagarskih strojev. Zmogljivosti žagarskih obratov so bile v tem času dvakrat večje od gozdne proizvodnje. Posebno obdobje v zgodovini žagarstva na Slovenskem pomenijo leta od osamosvojitve. To obdobje so zaznamovali naslednji dejavniki:
-sprememba lastniških odnosov v gozdarstvu (predvsem spremembe, nastale z denacionalizacijo, s spremembo Zakona o gozdovih in Zakona o zadrugah),
-sprememba trga, saj se je domači trg nenadoma močno zožil z jugoslovanskega na slovensko ozemlje,
-liberalizacija trgovanja z gozdnimi proizvodi in z žaganim lesom.
Žagarska industrija se je tako v zadnjih nekaj letih močno strukturno spremenila, saj se je število velikih žagarskih obratov zmanjšalo, močno je naraslo število majhnih. Številni lastniki gozdov so po liberalizaciji prodaje lesa videli možnost za prodajo svojih izdelkov v obliki žaganega lesa, saj so tako svoji hlodovini zvišali vrednost. Mali žagarski obrati proizvajajo žagani les za lokalne potrebe – pri teh je tudi zahtevnost obdelave manj pomembna – in imajo prednost, ker so stroški proizvodnje, stroški transporta in prodaje majhni. Število žagarskih obratov se je torej močno povečalo zaradi povečanega števila majhnih žagarskih obratov, ki pomenijo sicer le dopolnilno dejavnost za lastnike ter obratujejo le priložnostno.
Vir: http://www.osziri.si/files/2018/04/%C5%BEaga_17.3.-2017_Tr%C4%8DekMa%C4%8Dek.pdf
