Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je v večjih organizacijah praviloma organizirano kolektivno. To pomeni, da ima podjetje z izbrano zavarovalno družbo podpisano pogodbo, da imajo vsi zaposleni dopolnilno zdravstveno zavarovanje urejeno pri njih. Ker gre za dohodek iz zaposlitve predstavlja dopolnilno zdravstveno zavarovanje boniteto.
Na podlagi Zakona o dohodnini (Zdoh-2) se dopolnilno zdravstveno zavarovanje šteje za boniteto, ki izhaja iz delovnega razmerja. Kot takšna se torej davčno obravnava kot vsi ostali dohodki iz delovnega razmerja. Zato se od zneska, ki ga je prej potrebno obrutiti, plačuje tako akontacija dohodnine kot pripadajoči prispevki. Višina prispevkov je torej 22,1 odstotka od bruto zneska ter 16,1 odstotka na bruto znesek. Medtem ko je višina akontacije dohodnine odvisna od višine celotne mesečne plače posameznika. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje povečuje bruto plačo v smislu osnove za izračun dajatev.
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje – boniteta je strošek
Tokrat predstavljamo pojasnilo glede obravnave bonitete kot stroška v poslovanju organizacije (družba, zavod, društvo, samostojni podjetnik…). Dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ostale bonitete iz delovnega razmerja, se lahko upoštevajo kot poslovni in davčno priznani strošek. Pogoj za uveljavitev je, da je izplačilo bonitete obdavčeno po pravilih Zdoh-2. Odhodek pa opredeljuje Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2).
Potrebno je vedeti, da dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne smemo enačiti s premijami prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tu gre za popolnoma drugačno davčno obravnavo, saj se tovrstna vplačila ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz zaposlitve – če ne presegajo 24 odstotkov obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delojemalca zavarovanca oziroma ne več kot 2.819,09 evra letno.
Vir: https://data.si/blog/dopolnilno-zdravstveno-zavarovanje/